Domovina kivija je Kitajska, zato so ta sadež najprej imenovali kar kitajska kosmulja. Kivi, ki so ga sicer omenjali že nekaj stoletij prej, je šele v sredini 19. stoletja ponovno odkril neki Anglež. V Novo Zelandijo so kivi prinesli leta 1906 in po nekaj desetletjih žlahtnenja je kivi postal nacionalni simbol te otoške države na južnem Pacifiku. Ime je dobil po ptiču kiviju, ki živi v Novi Zelandiji. Kivijeva rjava kosmata lupina naj bi namreč spominjala na perje tega ptiča neletalca.
Kivi (Actinidia chinensis) sodi v družino plezalk. Drevesa kivija rastejo v grozdih na vzpenjalki, ki je podobna vinski trti. Podolgovato ovalni sadeži običajno tehtajo med 50 in 130 grami. Njihovo sadno meso je zeleno, sredina je bela, vsebuje pa približno 800 drobnih temnih semen. Lupina je rjava in pokrita z majhnimi "dlačicami". Ena rastlina lahko v enem letu rodi tudi 12 in več kilogramov kivijev, a že naslednje leto lahko obrodi precej slabše. Danes kivi pridelujejo po vsem svetu, kjer podnebne razmere to dovoljujejo.
Pri nas kivi lahko kupimo vse leto. Če kupimo še trde sadeže, jih lahko zunaj hladilnika hranimo celo par tednov. Najbolj primerni za uživanje so kiviji, katerih lupina se pod pritiskom nekoliko vda.
Kivi vsebuje ogromno vitamina C – že z enim samim sadežem naj bi pokrili dnevno potrebo po tem vitaminu. Vsebuje tudi veliko magnezija, ki v kombinaciji z vitaminom C spodbuja delovanje mišic.
Največ kivija pojemo presnega. Prerežemo ga in pojemo z žličko ali pa ga olupimo in narežemo na kolesca. Kivi je odličen tudi v sadnih ali sadno-zelenjavnih solatah ter kot priloga k mesu ali ribam. Ker to sadje vsebuje encim, ki razkraja beljakovine, ga k jedem, ki vsebujejo npr. smetano, dodamo čisto na koncu, saj se mlečni izdelki sicer sesirijo. Kivi je zaradi močne zelene barve zelo dekorativen sadež, zato se velikokrat uporablja tudi za okrasitev jedi.